Zakaj javno in ne zasebno

Vlada jim sedaj ponuja dodatnih dvajset tisoč dolarjev letno, če zaposlijo medicinsko sestro, vendar se ne dajo premamiti, saj so si izračunali, da lahko z manjšo količino opravljenega dela zaslužijo bolje, kot če bi skupaj s sestro opravljali več dela za svoje bolnike.

Ko sem mu pripovedoval o delitvi dela naših zdravnikov v zdravstvenem domu, o zdravstveni vzgoji, o delu na področju preventive – torej na tipičnih področjih, ki zdravnika zasebnika ne zanimajo, ker mu ne prinašajo dovolj denarja, je odkrito rekel, da nam zavida; pri njih so celo bolnišnične specialiste težko prepričali, da so skrb za sladkorne bolnike predali splošnim zdravnikom; o tem, da bi medicinske sestre poučevale bolnike o pravilni prehrani ali o načinih odvajanja od kajenja, ne more biti niti govora; bolje, da takih programov sploh ni, kot pa da bi jih izvajal nekdo, ki ni zdravnik. Šele v zadnjem času se pojavljajo sramežljivi poskusi, da bi se splošni zdravniki povezovali v skupine; končni cilj bi po njegovem mnenju moral biti zdravstveni dom, kot ga spoznava v Bosni.

Da, je rekel, v Bosni bi se lahko Avstralci veliko naučili. Pripomnil sem, da tega ne slišim prvič: pred dvajsetimi leti sem to slišal tudi na Švedskem; namreč, da so se učili pri nas, ko so pričeli razvijati zdravstvene domove. Dozdeva se, da nobena taka zgodba ne pomaga – niti svarila o neučinkovitosti in nepravičnosti zasebnega zdravstva niti dokazi, da drugod uvajajo tisto, kar Slovenci že imamo – da ne bi naša oblast ponavljala trditve, da so zdravstvi domovi preživela oblika in pravzaprav relikt socializma.

Zagrizenost, s katero oblast ponavlja, da so zdravstveni domovi preživeli, vzbuja občutek, da gre za neke vrste lustracijo: kakor da se bo šele z razpadom zadnjega zdravstvenega doma država rešila spon, ki jo vežejo na totalitarno preteklost. In tako izvaja politiko, ki postopoma, na plazeč način razkraja javno zdravstvo. Saj ni potrebno veliko: minister je na začetku mandata razglasil, da bi rad podelil čim več koncesij splošnim zdravnikom in med njimi je zavladala velika negotovost. Celo tisti, ki nikdar niso razmišljali o tem, da bi postali zasebniki, izjavljajo, da je če to pač uradna politika, je bolje to storiti čim prej, ko ne vlada skoraj nikakršna regulacija in so koncesijske pogodbe tako ohlapne, da prepuščajo vso iniciativo posamezniku in skoraj nobene vloge državi kot varuhu javnega dobrega.

Drugo, kar počne oblast, je to, da ne počne ničesar in da tolerira vse primere divje privatizacije. Ne reagira, ko jim zasebniki in v zadnjem času tudi nekateri zdravstveni domovi pobirajo denar za storitve, ki bi morale biti brezplačne, ko zobozdravniki svoje usluge drago zaračunajo bolniku, nato pa še enkrat zdravstveni zavarovalnici, ukrepala ni niti takrat, ko je nekdanji predsednik Zdravniške zbornice razglasil, da kakim desetim tisočem državljanom pobira nekakšno dodatno zdravstveno zavarovanje. Da ne omenim, da mu je za nameček minister podelil del programa Kliničnega centra za operacije golše, pa je bilo v lanskem letu še manj teh operacij kot leto poprej. Kje so sedaj dokazi, da bodo zasebniki pri čakalnih dobah naredili red?

Prebral sem, da so se posnemanja smetane lotili tudi zasebni pediatri, zdravniki, ki skrbijo za otroke, pri katerih zakonodaja še posebej skrbi, da bi bilo njihovo zdravstveno varstvo v celoti pokrito z obveznim zdravstvenim zavarovanjem. Staršem ponujajo dodatno uslugo: možnost, da se z njimi posvetujejo tudi izven ordinacijskega časa. Zato pa morajo plačati približno deset tisočakov nekakšne zavarovalnine, nato pa dva do dva in pol tisočaka za vsak posvet po telefonu. Ne vem, kako množično se starši odzivajo na to ponudbo niti ne vem, ali so pred tem obveščeni, da že obstaja taka sluižba, ki jim pomaga vse ure dneva in noči. Starši so se ob tej ponudbi znašli med dvema mlinskima kamnoma: med lastno željo, da svojemu otroku nudijo čim več, pa naj stane, kolikor hoče, in nasilno prijaznostjo pediatra, ki se mu ne bi bilo dobro zameriti. Če se bodo za ta »davek« odločili starši vseh otrok, ki so registrirani pri enem pediatru, nam preprost izračun pokaže, da to za pedatra pomeni vsaj še eno dobro plačo vsak mesec.

Oglejmo si to zgodbo z več zornih kotov. Najprej njena izvedljivost. Ali bo pediater sploh lahko na voljo, pa čeprav samo po telefonu, vsem svojim otrokom, ki jih je v večini primerov kakih osemsto? Kaj bo v času epidemij ali v času, ko bo na dopustu ali na simpoziju v tujini? Drugo je vprašanje kakovosti te ponudbe. Domnevna dodatna kakovost naj bi bilo dejstvo, da zdravnik, ki otroka pozna, lahko svetuje bolje kot nekdo drug, ki opravlja dežurno službo. To drži pri kroničnih boleznih, pri akutnih boleznih, ki sredi noči napadejo otroka, pa je bolj pomemben pregled kot pa nasvet tvojega zdravnika po telefonu, da skuhaj otroku čaj. Če gre za stanje, ki po telefonu zveni resno, bo zdravnik tako ali tako svetoval pregled pri dežurnemu pediatru. Resda v dežurni službi samo včasih naletiš na svojega pediatra, ki pozna tvojega otroka, ampak v zameno za to ti nudijo tudi pregled in preiskave. In to zastonj. Pediatri torej ponujajo nekaj, kar bo izvedljivo samo občasno, pa še v tem primeru ni nobenega dokaza, da bi bila njihova usluga po telefonu boljša od tiste, ki je na razpolago v javnem sistemu. Poleg tega pa je porazna ugotovitev, kako se storitve, ki jih zagotavlja javni sistem, z nekoliko kozmetike spreminjajo v nadstadnardne storitve, ki jih je potrebno plačati.

Nobene posebne domišljije ni potrebno za napoved, da bo – če se ne bo oglasila država – postopoma prišlo do zaračunavanja tudi pri zdravljenju bolezni. Zasebni pediater bi na primer lahko rekel, da je od javnega zavarovanja plačan samo za dva pregleda pri določeni akutni bolezni, za večkratno kontrolo pa je potrebno dodatno plačati. Lahko bo tudi predlagal drage preiskave, pa čeprav ne bi bile potrebne, in jih nato posebej zaračunal. Nobenega razloga ni, da se ne bi podobnih aktivnosti lotili tudi drugi specialisti, podkrepljeni s tihim strinjanjem oblasti. Za zasebnike koncesionarje minister nenehno ponavlja, da so del javnega sistema; zakaj torej takih uslug ne bi pričeli ponujati tudi pediatri in drugi zdravniki, ki delajo v javnih ustanovah. Nihče se ne bo branil možnosti, da si podvoji ali potroji dohodke.

Seveda obojna dejavnost, tako današnjih zasebnikov kot jutrišnjih »državnih« zdravnikov pomeni mešanje javnega in zasebnega financiranja, ki ne samo, da omogoča sdvojno zaračunavanje in goljufije, teveč vodi tudi v zmanjšano dostopnost sistrema za tiste, ki ne bodo hoteli ali zmogli plačevati tudi iz žepa. In seveda vodi v propad javnega zdravstvenega sistema. Pa ne le zdravstvenega: zakaj ne bi tudi profesor v šoli ponujal inštrukcije in letni pavšal otrokom, ki jim v dopoldanskem času daje nezadostne ocene?