Ustavite ministra!

Zakon o zasebnem izvajanju zdravstvene dejavnosti – ali na kratko: zakon o koncesijah - je pričel krožiti v javnosti; njegova osupljiva naravnanost v uničevanje javnih zdravstvenih zavodov mi daje opravičilo, da pišem o njem, še preden ga je Ministrstvo za zdravje uradno predstavilo: morda bodo dovolj glasni protesti prepričali vlado, da zakon umakne.


Ne nasprotujem vsakršni privatizaciji v zdravstvu: dokler njegovo financiranje temelji na univerzalnem zavarovanju in solidarnem zbiranju prispevkov, dokler javna zdravstvena služba zagotavlja vse potrebne zdravstvene storitve in dokler za vse izvajalce veljajo enaka pravila, ni nič narobe, če so zdravstvene ustanove bodisi v lasti države ali drugih lastnikov in če so zdravstveni delavci uslužbenci v javnih ali zasebnih ustanovah ali pa kot svobodnjaki sklepajo pogodbe z obojnimi ustanovami. Kaj se na tem področju dogaja v posamezni državi, je odvisno od njenih zgodovinskih izkušenj: države, ki so izšle iz socialističnega bloka, kjer so bili vsi zdravniki državni uslužbenci, omogočajo njihovo prehajanje med zasebnike, druge države, kjer so zdravniki po tradiciji zasebniki, pa so se v preteklih petdesetih letih večinsko opredelile za javno zdravstveno varstvo in uvedle tako natančna pravila igre, da je danes položaj zasebnega zdravnika v Veliki Britaniji, Švedski ali Kanadi mnogo bolj primerljiv z našim zdravnikom v zdravstvenem domu kot z ameriškim zasebnim zdravnikom. Pa še ta se danes ne počuti več zasebnika.

Tako javni kot zasebni izvajalci v javni zdravstveni mreži imajo svoje prednosti in slabosti in od njihovega sobivanja imajo državljani lahko korist, kaj pa ni pravilo. Zlasti so se izkazali za škodljive vsi hitri prestopi zdravnikov med zasebnike v nekdanjih socialističnih državah, saj države niso bile sposobne pripraviti niti regulacije novega stanja, kaj šele izvajati nadzora. Zasebniki so dobili v roke prosto lovišče, v katerem so kratko potegnili državljani, saj so zdravstvene storitve postale odvisne od njihove sposobnosti plačevanja, pa čeprav njihovi zdravniki na papirju delajo za javni denar.

Bistveno pri podeljevanju koncesij za delo zasebnikov v javnem zdravstvenem sistemu je poleg strateške odločitve, kakšno naj bo sploh razmerje med javnimi in zasebnimi izvajalci, predvsem izenačenost pogojev za obe strani. Nič od tega ne izpolnjuje zakon, o katerem je govora. Ne bom ugibal, kdo ga je pisal: ali so ga nemara res kar nekateri zasebniki, Zdravniška zbornica ali kdo drug; vsekakor je razvidno, kakšno naročilo so dobili pisci, saj minister ne skriva, da namerava razgraditi vsaj zdravstvene domove, če že pri bolnišnicah priznava, da za njihovo privatizacijo ni pretiranega zanimanja.

Zakon vzpostavlja enosmerno cesto, po kateri zdravniki samo odhajajo iz javnih zavodov, za njihov povratek pa ni nikakršne možnosti, kaj šele da bi zavodi lahko enakopravno tekmovali z zasebniki. To pomeni zdesetkanje zdravstvenih domov, pri čemer zakonodajalca ne skrbi, kdo bo novi upravljavec javne mreže; očitno bo vsak zasebnik gospodar na svojem dvorišču. Zakonodajalca bolj skrbi, da bi najemnina bodočega zasebnika, ki bi se odločil ostati v stavbi zdravstvenega doma, ne bila enako ugodna kot za zaposlene v zdravstvenem domu (beri: brezplačna), vendar ga ne zavezuje, da v njem v resnici ostane, in se ne ukvarja z vprašanjem, kaj bo z odvečnimi prostori, delovno silo, invalidi in morebitnimi finančnimi obveznostmi, ki jih ima izginjajoča ustanova.

Zakon uvaja za koncesionarje drugačen način plačevanja, kot velja za javne zavode: določil ga bo kar minister s posebnim aktom. S tem ZZZS izgublja avtonomnost, zaradi katerega ga sploh imenujemo zavarovalnica, saj mu preostaja samo to, da koncesionarje, ki jih določi minister, plačuje na način, ki ga določi minister. Tudi doplačila bodo drugačna, s tem pa se bodo spremenile tudi premije dopolnilnega zavarovanja. Nič več in nič manj kot dvotirni sistem financiranja znotraj javnega sistema, pri čemer država javne uslužbence postavlja v bistveno manj ugoden položaj kot zasebnike. Pa to še ni dovolj: zakon zasebnikom izrecno dovoljuje, da lahko bolnikom dodatno zaračunavajo nekatere storitve, kar javni uslužbenci seveda ne morejo.

Da minister s tem zdravnikom sporoča, da bodo za enako delo zaslužili bolje, je prozorno jasno. Več kot dovolj, da bodo zadnji omahljivci odgalopirali med zasebnike. Občine izgubljajo pristojnost, da skrbijo za osnovno zdravstveno varstvo. Zakon jim milostno dovoljuje samo to, da objavijo razpis za nove koncesije, vendar v roku, ki ga določi minister. Groteskno je, kako se zakon poglablja v možnost, da kakšna občina ne bi spoštovala roka razpisa (mišljena je seveda Ljubljana): v tem primeru minister pisno opozori župana na zamudo, če pa občina še naprej ne uboga, prevzame ministrstvo pristojnost za podelitev te koncesije (kakor da bi jo občina razen objave razpisa sploh imela). Varnostnih ukrepov, da se bo vse zgodilo po volji ministra in v prid zasebnikov, je v zakonu še veliko, pravzaprav bodejo v oči skoraj iz vsakega člena.

Enako pristranski je zakon v delu, ki govori o svobodnem zdravniku specialistu. Gre za samozaposlene zdravnike, ki lahko sklepajo pogodbe z različnimi javnimi ali zasebnimi izvajalci. Nekaj, s čemer smo soglašali tudi v preteklosti: dober kirurg lahko opravi več dela in ima boljše rezultate kot četica malo motiviranih kolegov; zakaj ne bi tudi boljše zaslužil? Seveda pa mora tak posameznik prevzeti tudi tveganje, da nekoč zanj ne bo več zanimanja in da nihče ne bo hotel skleniti pogodbe z njim. Pravilno predvidevate, da vsega tega v zakonu ni: svobodnjak lahko postane vsakdo po petnajstih letih dela, ustanova, v kateri je poprej delal, pa mora z njim obvezno skleniti pogodbo o delu najmanj v prejšnjem obsegu.

Še lepše je, da je zdravniška zbornica tista, ki določa pogoje za sklepanje pogodb – vključno s plačilom za opravljeno delo. Še en udarec današnjemu načinu financiranja in javnim financam. Kaj to pomeni? Ker si bodo svobodnjaki dohodke s pomočjo svoje zbornice enostransko določili kar sami, bodo celo za enako delo plačani boljše kot doslej. (Nič nimam proti, da so plačani boljše tisti, ki delajo več in boljše, vendar mora to veljati tudi za javne uslužbence.) Posledica: delež zdravstvenega proračuna za plače se bo povečal.

Kako se bo s takim zakonom povečala produktivnost in skrajšale čakalne dobe, kar napoveduje minister, ve samo on: državljanov že dolgo ni mogoče zdraviti samo z rokami, pa čeprav pripadajo dobro plačanemu zdravniku.


20. avgust 2006|dr. Dušan Keber|Kolumne

Se strinjate? Se ne strinjate? Bi radi kaj dodali?

Želite o zgoraj napisanem obvestiti svoje prijatelje ali znance? Uporabite gumbe za širjenje vsebin po socialnih omrežjih (gumbi so na levi strani nad in pod menijem)!

Vsako vaše mnenje je dobrodošlo - napišite ga!

Povezane vsebine


Bogati bodo imeli boljše zdravstveno varstvo
16.6.2006, Ena od prvih stvari, po katerih lahko v tuji državi oceniš njen zdravstveni sistem, so zobje njenih državljanov. Ne mislim na zlate zobe, ki so se leta nazaj svetili v ustih naših staršev in...

Peticija za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja
29.9.2019, V Združenju ZaNas si že vrsto priizadevamo prepričati politiko za preoblikovanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki bo temeljilo na večji PRAVIČNOSTI, vzajemnosti in solidarnosti. Ne...

Voščilo
24.12.2014, Prijetne praznike, sreče, zdravja, zadovoljstva in uspehov v prihajajočem letu 2015 voščimo vsem članicam in članom ter somišljenikom na skupni poti pri varovanju človekovih pravic in vrednot...

Prošnja za donacijo dela dohodnine
14.12.2014, Vsak državljan RS lahko do 0,5 % svoje dohodnine nameni za podporo nepridobitnim dobrodelnim organizacijam. Če tega ne stori, se njegova dohodnina vrne v Proračun RS. Naprošamo vas, da svojo...

STOP Vzajemni: jaz zate, Vzajemna zase
15.6.2014, 24, 3 milijonov evrov našega denarja, denarja zavarovancev, ki vsak mesec plačujemo Vzajemni, danes leži v zakladnici Vzajemne. Milijone, ki so se nabrali z našim denarjem, želi uprava Vzajemne...

Več agencijskih novic


<