Zdravniki na dveh stolih

Dobil sem pismo z naslednjo vsebino:
Spoštovani dr. Keber, sicer Vas spoštujem, a tokrat ste udarili mimo. Tudi jaz imam otroka pri pediatrinji, ki ponuja storitev, ki ste jo z gnusom opisali. Zame kot uporabnika je njena ponudba ena najboljših idej, ki jih lahko zdravnik nudi pacientu. Deset tisočakov mesečno je neskončna malenkost v primerjavi z stodvajsetimi tisočaki na mesec, ki jih moram (pol sam, pol v mojem imenu še delodajalec) brez možnosti izbire vplačati v javni sektor. Tudi cena enega klica je primerljiva s ceno parkiranja v garažni hiši v primeru obiska v zdravstvenem domu. Sam storitve pri svojem otroku sicer nisem prav velikokrat potreboval, ko sem jo, pa se je nemudoma oglasila in pomagala z nasvetom. Pomagalo je in otroka ni bilo potrebno voziti v ZD. Pa ni bil ravno čajček. Sicer pa, tudi če bi bil in pomagal, kaj je v tem slabega? Da pa nekaj podobnega zastonj ponuja javni sektor??? Menda ne mislite, da bi se mi oglasil pediater na mobitel in svetoval, kaj storiti? Da pa je njena storitev boljša kot v javnem sektorju se kaže že v tem, da otroka ni potrebno sredi noči dvigovati in vlačiti med narkomane v ZD Metelkova (saj ste najbrž imeli v mislih to institucijo v prestižni okolici metadonskega centra, kajne?). Malce ste me razočarali, dr. Keber. Od vas sem bil vajen močnejših in bolj lucidnih pomislekov.
Matej.


Spoštovani Matej!

Ne zamerite mi, ker sem iz sto dvajset tisočakov vašega zdravstvenega prispevka izračunal, da znaša vaša bruto plača približno milijon tolarjev in da z njo sodite v zgornja dva do tri odstotke Slovencev. Povprečni Slovenec prispeva v zdravstveno blagajno približno štirideset tisočakov, povprečni upokojenec pa samo slabih deset tisočakov. Ravno obratno kot vi torej mislim, da je deset tisočakov na mesec za občasne nasvete po telefonu neskončno veliko v primerjavi s tistim, kar mora za zbrani denar zagotavljati javno zdravstvo: preglede, preiskave, operacije, zdravila, pa tudi vse tisto, kar potrebujejo zdravi ljudje: preventivo, cepljenja, kontracepcijo, vzgojo za zdrav način življenja. Tudi za narkomane, ki vam kvarijo misel na odhod na Metelkovo, je potrebno poskrbeti. Ali ste pomislili, da nekatere moti tudi jok majhnih otrok v čakalnicah? Res je, zasebno zdravstvo lahko poskrbi za izločanje takih motečih dejavnikov.

Domnevam, da ste vi in vaša družina zdravi in da se vam vaš prispevek zdi zelo velik glede na to, kako malo od javnega zdravstva dobite. Najbrž ste tudi naleteli tudi na njegove manj prijetne strani: neprijaznost, čakanje v čakalnicah, čakalne dobe za operacije pri svojih starejših sorodnikih, nemara celo na primere korupcije. Morda veste, da sem oster kritik teh slabih strani zdravstva; ampak ne pade mi na pamet, da bi zaradi njih prenehal neomajno podpirati javni zdravstveni sistem. V tednu, ko mi pišite, so nekateri Slovenci v Cankarjevem domu ustanovili civilno gibanje za ohranitev javnega zdravstva. Študentka medicine je pripovedovala o svojih izkušnjah z državne šole v ZDA, kjer so njeni sošolci brez zdravstvenega zavarovanja ostali invalidi za vse življenje, ker jim je zdravstveni sistem nudil le najnujnejše, ko so doživeli prometno nesrečo. Ali ni pretresljivo, da je v tej državi z najboljšo medicino na svetu in z zdravniki, ki so sodeč po televizijskih nadaljevankah nadvse etični, umrljivost novorojenčkov dvakrat večja kot v Sloveniji?

Lahko ste srečni, če vi in vaša družina ne potrebujete pogosto zdravnika. Na vašem mestu bi z veseljem vse življenje plačeval za zdravstvo in bil ob tem zdrav sto let. Logika, po kateri bi morali državljani od zdravstva dobiti toliko uslug, kolikor so prispevali denarja, ni prava. Denar zdravih namreč potrebujejo bolni. Da lahko bolnik, ki sta mu odpovedali ledvici, ostane pri življenju, potrebuje dializo, ki v najcenejši izvedbi stane šest milijonov na leto. Za to ceno so potrebni prispevki petnajstih Slovencev s povprečnimi dohodki ali pa šestdesetih upokojencev. Dializnih bolnikov je v Sloveniji kakih tisoč in bolnikov, ki potrebujejo druge vrste pomoči, je še velikokrat več. Če bo vaš otrok sredi noči resno zbolel, mu bo javni sistem nudil preglede, laboratorijske in druge preiskave in če bo potrebno, tudi operacijo – in vse to v času, ko bodo drugi Slovenci še spali.

Vem, kaj boste rekli: da imate pač srečo, ker si lahko privoščite nekaj več in da ste za možnost, da zdravnico svojega otroka lahko pokličete kadarkoli, pripravljeni plačevati deset tisočakov na mesec. Te pravice vam ne odrekam. Gre za uslugo, ki bolj streže udobju staršev, kot potrebam otroka, in če je tako, jo kar plačajte. Sam sem prepričan, da je pri vsaki malo resnejši bolezenski sliki posvet po telefonu premalo in da starše lahko zaziba v lažen občutek, da so storili dovolj, ampak izkušen pediater bo v takem primeru tako ali tako svetoval, naj starši otroka odpeljejo na pregled (magari na Metelkovo).

Problem nastane, ko tovrstne usluge njihovi odjemalci, torej vi, tako poveličujejo, da tudi tisti starši, ki jim deset tisočakov pomeni nekajkrat več kot vam, pričnejo razmišljati, da tega svojemu otroku ne smejo odreči. Kaj bi se zgodilo, če bi se za to uslugo odločili vsi starši kakih osem sto otrok, ki jih pediater obravnava v svojem javnem ordinacijskem času? Ali bo vaša pediatrinja še vedno dosegljiva vsak trenutek? Kako bo zmogla takšno dvojno delo? Ali bo znižala ali zvišala tarifo? Verjemite mi, da ne bo ostalo samo pri tej ponudbi: zakaj ne bi vseh šest tisoč zdravnikov, ki delajo v javni mreži, ponudilo nekakšne dodatne usluge, ki jih javni sistem bojda ne zagotavlja in si jih je mogoče zagotoviti vnaprej za borih deset ali dvajset tisoč letnega zavarovanja?

Ko boste naleteli na desetine plačljivih zdravstvenih uslug (za starejše, za nego na domu, za sladkorne bolnike, za srčne bolnike, za reševalne prevoze, za preiskave na domu, za elektrokardiogram na daljavo - in tako naprej brez konca, domišljija je neizmerna), bo morda to preveč tudi za vaš proračun in vprašali se boste, kje sta stroka in država, da bi naredili red in obvarovali neuke državljane pred to poplavo, za katero nihče ne ve, ali je v resnici potrebna. Morda se boste takrat tudi vi vprašali, ali morda ne plačujete še enkrat tistega, kar vam tako ali tako nudi že javni sistem. Nesprejemljivo je, da zdravnik, ki dela v javni mreži, lahko še posebej zaračunava svoje usluge. Tak zdravnik ni motiviran, da bi izboljševal javni sistem, saj mu prav njegove slabosti omogočajo dodatni zaslužek.


20. avgust 2006|dr. Dušan Keber|Kolumne

Se strinjate? Se ne strinjate? Bi radi kaj dodali?

Želite o zgoraj napisanem obvestiti svoje prijatelje ali znance? Uporabite gumbe za širjenje vsebin po socialnih omrežjih (gumbi so na levi strani nad in pod menijem)!

Vsako vaše mnenje je dobrodošlo - napišite ga!

Povezane vsebine


Coby Howard, Slovenija
20.8.2006, V deželah, kjer ne obstaja obvezno zdravstveno zavarovanje ali kjer država tega področja ne ureja s proračunskimi sredstvi, imajo ljudje brez zavarovanja probleme, kadar zbolijo. Država jim...

Peticija za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja
29.9.2019, V Združenju ZaNas si že vrsto priizadevamo prepričati politiko za preoblikovanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki bo temeljilo na večji PRAVIČNOSTI, vzajemnosti in solidarnosti. Ne...

Voščilo
24.12.2014, Prijetne praznike, sreče, zdravja, zadovoljstva in uspehov v prihajajočem letu 2015 voščimo vsem članicam in članom ter somišljenikom na skupni poti pri varovanju človekovih pravic in vrednot...

Prošnja za donacijo dela dohodnine
14.12.2014, Vsak državljan RS lahko do 0,5 % svoje dohodnine nameni za podporo nepridobitnim dobrodelnim organizacijam. Če tega ne stori, se njegova dohodnina vrne v Proračun RS. Naprošamo vas, da svojo...

STOP Vzajemni: jaz zate, Vzajemna zase
15.6.2014, 24, 3 milijonov evrov našega denarja, denarja zavarovancev, ki vsak mesec plačujemo Vzajemni, danes leži v zakladnici Vzajemne. Milijone, ki so se nabrali z našim denarjem, želi uprava Vzajemne...

Več agencijskih novic


<