Privatizacija zdravstva - tako mislimo

Zadnje čase se v medijih ob napovedanih spremembah v smeri privatizacije zdravstva pojavljajo netočni podatki in zavajujoči oziroma pristranski komentarji, ki sedanje javne zdravstvene zavode predstavljajo kot nekaj kar je slabo, drago in nekonkurenčno v primerjavi z zasebništvom, ki naj bi bilo boljše za uporabnike ter cenejše za državo.


Mislimo, da take ocene in trdite ne držijo, zato s stališča zdravstvenega doma (ZD) pojasnjujemo razlike v poslovanju javnega sektorja in zasebnika koncesionarja. Razlika izhaja že iz statusa ZD, ki posluje kot neprofitna institucija, s ciljem zagotoviti občanom čim boljšo osnovno zdravstveno oskrbo v okviru dogovorjenih sredstev, medtem ko je zasebniku poleg javnega interesa cilj tudi interes po ustvarjanju osebne blaginje (dobička).

Financiranje ZD in zasebnika koncesionarja s strani ZZZS je povsem enako - oba pridobita enako višino sredstev za opravljen program. Tako s strani tistih, ki ugotavljajo, da so javni zavodi dragi, ni pojasnjeno, kje bo država z uvedbo zasebništva prihranila proračunska sredstva. Koncesionarji imajo, zaradi bolj stimulativnega nagrajevanja izvajalcev v obliki podjemnih pogodb ali drugih oblik izplačila (in prostorskih kapacitet), možnost s samoplačniškimi storitvami pridobivati dodatna sredstva od pacientov na podlagi uvajanja dodatnih storitev in raznih doplačil, kar pomeni za pacienta dražje zdravstveno varstvo.

Zdravniki v ZD bi bili pripravljeni izvajati samoplačniške storitve tudi v okviru zavoda, če bi jim ZD plačeval delo po podjemni pogodbi, ki je manj obdavčena z davki in prispevki kot nadurno delo, kar pa zavodu preprečuje delovna zakonodaja. Plačilo v obliki nadur je nestimulativno (od nadur se državi odvede 60 %, zdravnik pa prejme le 40 %). Razlika med ZD in zasebnikom koncesionarjem nastane pri porabi sredstev. Do največje razlike prihaja pri stroških plač, ki v ZD predstavljajo največji strošek v deležu 75 % vseh stroškov. V standardni kalkulaciji ZZZS je višina plače zdravnika in ostalih zaposlenih za ZD in zasebnika koncesionarja povsem enaka. Razlika nastane v višini izplačane plače in prispevkov ter ostalih dajatev državi. Medtem ko ZD izplačuje plače v višini določeni s Kolektivno pogodbo, ki je glede na starostno strukturo zaposlenih celo višja, kot je določena v kalkulaciji sredstev ZZZS in temu primerno tudi vse prispevke in dajatve glede na izplačane plače, zasebnik lahko izplačuje nižje plače in s tem povezano tudi nižje prispevke in dajatve državi.

Razlika med višino sredstev, ki jih prejme zasebnik in dejansko izplačano plačo ter prispevki, pomeni zasebniku dobiček. Tako država ne prejme nazaj denarja, ki ga je namenila za prispevke in davke. V konkretnem primeru ob enakem financiranju pomeni za državo zasebništvo manj sredstev v proračunu, manj sredstev za zdravstveno in pokojninsko blagajno na račun nižje izplačanih plač zasebnika in manjšega števila zaposlenih v primerjavi z javnim zavodom. Država bi morala zagotoviti, da bi se vsaj davki in prispevki vrnili v proračun, saj ZD in zasebnik koncesionar dobita enaka sredstva za plačilo prispevkov in davkov. Ta izpad je še zlasti prisoten pri zdravniku zasebniku, ki organizacijsko deluje podobno kot samostojni podjetnik in si za pokojninsko zavarovanje med letom plačuje le prispevke od minimalne osnove (mesečno plača le 62.400 SIT), ne plačuje nobenega davka na plače (razen za delavce) in na koncu leta prikaže minimalni dobiček za obdavčitev oz. dohodek iz dejavnosti, ki je osnova za njegovo dohodnino.

Če navedeno prikažemo na primeru zdravnika zasebnika in zdravnika specialista v ZD: Oba prejmeta od ZZZS za bruto bruto plačo enak znesek v višini 9,51 mio SIT letno. V ZD zdravnik specialist prejme letno neto plačo v višini 4,15 mio SIT oz. 44 % vseh sredstev namenjenih za plačo, ostala sredstva v višini 5,36 mio SIT oz. 56 % pa se vrnejo državi v obliki prispevkov in davkov. Zasebnik, ki npr. plačuje prispevke od najnižje osnove za pokojninsko zavarovanje in doseže letni dobiček 2,4 mio SIT ter za ta znesek uveljavi možne davčne olajšave v skladu z zakonom, državi vrne skozi prispevke in davke le 0,7 mio SIT oz. 8 % vseh sredstev. Tudi, če bi zasebnik plačeval prispevke od najvišje možne osnove za pokojninsko zavarovanje in izkazal davčni dobiček na letni ravni 4,15 mio SIT kot znaša letna neto plača zdravnika v ZD, bi država prejela nazaj le 43 % od danih sredstev.

Toda taki primeri pri zasebnikih so bolj izjema kot pravilo. Država je z uvedbo obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja za javne uslužbence namenila dodatna sredstva 117.300 SIT na zaposlenega tudi za zasebnike, čeprav večina nima sklenjenega nobenega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ker za njih to ni obveza. Tako zasebniku ta denar pomeni čisti dobiček. Tudi na področju zaposlovanja je razlika med zasebnikom in ZD. ZD se v večini drži predpisanih kadrovskih standardov (npr. tim v dispanzerju za žene ima poleg zdravnika še višjo in srednjo medicinsko sestro, podobno tim dispanzerja za otroke), medtem ko zasebnik največkrat nima zaposlenega vsega kadra, zanj pa kljub temu dobiva s strani ZZZS enaka sredstva za plače z vsemi dodatki po kolektivnih pogodbah veljavnih za zdravstvo.

Posebej zavajujoča, če ne zlonamerna, je informacija, ki se pojavlja v medijih, da ima vsak zdravnik v javnem zavodu na svojih plečih še najmanj 5 zaposlenih (ISIS št. 6, 2005). Ta podatek za Zdravstveni dom Ljubljana (ZDL) ne drži. V ZDL so izvajalci, ki so nosilci programa obremenjeni le z 1,25 medicinskega (kader iz timov, laboranti, zobotehniki) in administrativega kadra. Če upoštevamo zgolj administrativni kader pa le z 0,34 delavca. Od skupno 1260 zaposlenih iz ur je v ZDL nosilcev oz. izvajalcev programov 563, od tega je administrativnega kadra 131 zaposlenih (kljub veliki lokacijski razdrobljenosti).

Torej, zasebnik z nižjim plačevanjem prispevkov in davkov državi, z neplačevanjem v dodatno pokojninsko zavarovanje, nezaposlovanjem priznanega kadra, za katera je prejel sredstva, vrača državi znatno manj sredstev. Tako del proračunskih sredstev porabi nenamensko. Prav tako ni pojasnjena trditev, na kakšen način naj bi bilo zasebništvo konkurenčnejše v smislu kvalitete in obsega storitev. V osnovnem zdravstvu velja prosta izbira osebnega zdravnika in si pacienti že sedaj lahko prosto izbirajo osebnega zdravnika, zobozdravnika, ginekologa, ne glede na to, ali je ta zaposlen v ZD, ali je koncesionar.

Pomembno razliko v škodo pacienta lahko predstavlja tudi strošek laboratorijskih preiskav. Zdravniki v ZDL v večji meri napotujejo paciente na laboratorijske preiskave kot zasebnik. Zasebnik se namreč dobro zaveda, da je vsaka laboratorijska storitev, ki ni pokrita s strani ZZZS, njegov strošek. Torej mu v primeru, da ne napotuje pacientov na laboratorijske preiskave, ta sredstva ostanejo kot dobiček.

Tudi trditev, da obnovo opreme v javnih zavodih subvencionira ministrstvo, v celoti ne drži (ISIS št. 5, 2005). Zavodi v osnovnem zdravstvenem varstvu niso v lasti države, zato ne dobijo nobenih subvencij od ministrstva. Če jih že prejmejo, jih od svojega ustanovitelja - občine v kolikor so zagotovljena v proračunu občine, možnost pa imajo, da jih prejmejo kot donacije od gospodarskih družb. ZDL od svoje ustanoviteljice ne prejema nobenih subvencij za obnovo opreme, temveč jo obnavlja izključno z lastnimi viri, to je amortizacijskimi sredstvi in s presežkom prihodkov nad odhodki (dobičkom) doseženim izven proračunskih sredstev. Ustanovitelj delno sofinancira le obnovo objektov, ki so v njegovi lasti. Te objekte pa obnavlja v enakem ali še večjem deležu s svojimi sredstvi tudi ZDL sam.

Strinjamo se s trditvijo, da je premalo priznanih sredstev za amortizacijo, predvsem pri tistih dejavnostih, ki zahtevajo tehnološko zahtevnejšo opremo. Tudi zaposleni v javnih zavodih se zavedamo, da so spremembe na področju zdravstva nujne. Pričakujemo pa, da te temeljijo na resničnih ugotovitvah in ne na pavšalnih ocenah o slabostih v javnem zdravstvu. Prav tako mora država pred uvedbo zasebništva uvesti ustrezne mehanizme za preprečevanje zlorab v smislu sive ekonomije in izogibanja plačilu dajatev. Predvsem pa je potrebno konkretizirati cilje sprememb, zlasti navedbe o cenejšem zasebnem zdravstvu. Ali to pomeni, da bo država ob napovedanih spremembah zmanjšala sredstva za delo zasebnikom?


25. september 2006|Zvonko Rauber, dr.med.spec.|Kolumne

Se strinjate? Se ne strinjate? Bi radi kaj dodali?

Želite o zgoraj napisanem obvestiti svoje prijatelje ali znance? Uporabite gumbe za širjenje vsebin po socialnih omrežjih (gumbi so na levi strani nad in pod menijem)!

Vsako vaše mnenje je dobrodošlo - napišite ga!

Zadnje objave


Voščilo
24.12.2014, Prijetne praznike, sreče, zdravja, zadovoljstva in uspehov v prihajajočem letu 2015 voščimo vsem članicam in članom ter somišljenikom na skupni poti pri varovanju človekovih pravic in vrednot...

Prošnja za donacijo dela dohodnine
14.12.2014, Vsak državljan RS lahko do 0,5 % svoje dohodnine nameni za podporo nepridobitnim dobrodelnim organizacijam. Če tega ne stori, se njegova dohodnina vrne v Proračun RS. Naprošamo vas, da svojo...

STOP Vzajemni: jaz zate, Vzajemna zase
15.6.2014, 24, 3 milijonov evrov našega denarja, denarja zavarovancev, ki vsak mesec plačujemo Vzajemni, danes leži v zakladnici Vzajemne. Milijone, ki so se nabrali z našim denarjem, želi uprava Vzajemne...

Podprimo peticijo za ohranitev javnega zdravstvenega sistema
26.3.2014, Koalicija za ohranitev javnega zdravstvenega sistema je prostovoljna zveza družbenih skupin, ki se zavedajo, da je naše zdravje dragoceno in da morajo o skrbi za zdravje kot vrednoti, ki je...

Zdravstvo v Grčiji je na kolenih
10.3.2014, Ostri varčevalni ukrepi imajo pogubne posledice na javni zdravstveni sistem v Grčiji in skoraj pol milijona ljudi je ostalo brez dostopa do zdravstvene oskrbe. Naraščajoča umrljivost...

Več agencijskih novic


<